TAM NA VRTU OLJSKE GORE

Priredba: Josip Levičnik; Note: pesmarica Slavimo Gospoda
3/4
Tam na vrtu Oljske gore naš Zveličar sam kleči.
Smrtna žalost ga premore, on krvavi pot poti.
In še hujše so težave: vidi strašno Golgoto.
A učencev trudne glave trdno spe, počivajo.

Že sovražni roj prihruje, Iškarijot ga sam pelja,
Jezusa tam poljubuje in sovražnikom izda.
“Koga iščete?” jim reče. Od strahu popadajo;
on pa se braniti neče, rabeljni ga zvežejo.

Se trinogi togotijo, krotki Jezus le molči,
ljudstvo pada v hudobijo: “Križaj, križaj ga!” kriči.
Iz ljubezni do Očeta in do grešnih nas ljudi
za dolgove vsega sveta božje Jagnje v smrt hiti.

Tuj sodnik zdaj Jagnje sodi, za nedolžnega spozna;
truma zunaj v jezi blodi, utolažiti se ne da.
“Nič ne najdem!” Poncij vpije, “strašne smrti vreden ni!”
“Le na nas naj se razlije,” ljudstvo kliče, “njega kri!”

Roke si Pilat umije, Jezusa v smrt izroči,
grozno breme hudobije ljudstvo njemu naloži.
Gora strma, teža bridka, križ težak in pot je trd.
Jezus gre pa brez počitka voljno za nas v bridko smrt.

Ves oslabljen Jezus dojde v glav mrtvaških strašni kraj,
da v nebesa človek pojde, on trpi na križu zdaj;
dolg Adamov sam plačuje in preliva rešnjo kri,
za sovražnike zdihuje, naj jim Oče odpusti.

Jezus krotki tam umira, ljudstvo pa se mu smeji,
on k Očetu se ozira, njemu dušo izroči.
Pokati začno zdaj skale, tresti zemlja se iz globin;
grešne trume so spoznale, da umira božji Sin.

Vidiš tam pod križem stati Jezusa prijatelje,
z njimi začni žalovati, z njimi vred razjokaj se!
Magdalena solze toči, ljubi Janez se solzi,
s svojimi solzami moči, Mati Sina rešnjo kri.

Njega duša je hitela dol v predpekla skriti kraj,
da bi dušam razodela zaželjeni sveti raj.
Truplo v skalo pokopali tužni so prijatelji,
skrbno so zavarovali Jezusa sovražniki.