Tisočkrat pozdravljena, glava s trnjem kronana,
ki ji iz globokih ran vre presveta kri na dan!
Tisočkrat pozdravljena!
O, zakaj Zveličar moj, je iz trnja venec tvoj?
Kdo ti je sovražen bil, čelo s trnjem ti ovil?
To je storil studni greh.
Kapljico mi daj krvi, ki na kroni ti blesti,
dušo mi operi z njo, jo pripravi za nebo,
venčani zveličar moj.
Izpod venca mučnega, trnja ostrobridkega,
v smrti, Jezus, me poglej in usmiljeno povej,
da odpustil si moj greh.