dKo jem od kruha, ki ga glomil si,
Cko pijem kelih, ki je ATvoja dkri,
Btakrat se spomnim darogvanja TvojeAga.
dŠe slišim to, kar zbranim grekel si,
Cv besedah teh ljubezen Aše židvi
Bin to resnico čutim gzdaj in vekoAmaj.
To jeD mfisoja hkri,
to je ekelih, ki preliva se za Até,
mojDe jfise tehlo
živi keruh, ki se razfislamlja prav za Gvse,
za Avse.
dTelo je kruh, ki dušo gpoživi,
Cin kri izvir je, ki se Ane sudši.
BGospod življenja, prosim gte, nasiti Ame.
dNaj lakota se v polnost gspremeni
Cin žeja v rodovitnoAsti zbleddi,
Bprisotnost tvoja v meni gnaj me spremeAni.
To jeD mfisoja hkri,
to je ekelih, ki preliva se za Até,
mojDe jfise tehlo
živi keruh, ki se razfislamlja prav za Gvse,
za Avse.
DHvfisala hTi,
ker razelamljaš kruh, prfiselivaš kri,
ker v Gsveti ehostAiji si DTi.
FAADmen.